Icon bars

Opis

Followed by 2 people
Following 2 people
Zgodba o ukradenem Audiju, piščančji farmi, dr. Janezu Drnovšku in Beogradu!

Na forumih so je ob novici, da je Marjan Podobnik postal predsednik SLS-a, takoj sprožila medijsko informacijska vojna, v kateri so se zopet pojavile neresnice in namerno ali nenamerno napačne informacije.

Na najbolj pogosta postavljena vprašanja odgovarjam v tem članku. Vprašanja so odebeljena

Zakaj si Marjan Podobnik še kako upa v Beograd? Si upa?

odgovor: Pred kratkim sem bil 2 dni poslovno v Beogradu in v kratkem grem spet. Nikoli nisem imel s tem nikakršnih problemov. 

Kaj se je zgodilo s farmo piščancev Kokobel?

odgovor: Farma piščancev pri Vršcu je zaradi prevare srbskega partnerja zaprla vrata. Smo pa po več letih na sodišču iztožili škodo in dosegli delno poplačilo škode preko zasega deleža, ki ga je ta partner imel v športni hali v Vršcu, kjer je pred mnogo leti potekalo evropsko prvenstvo v košarki. 

Če bi lahko čas zavrteli nazaj, bi danes spet sestavili vlado z Janezom Drnovškom?

odgovor:  Vlade z LDS danes ne bi več sestavljal, z dr. Janezom Drnovškom pa. V novejši zgodovini nismo imeli veliko takih državnikov. 

Zakaj ste se odločili za odhod na Telekom Slovenije?

odgovor: Na Telekom Slovenije sem šel, ker sem kot vodja 3-članske ministrske ekipe za odobravanje zakonitih prisluhov vedel, kako grobo kršijo človekove pravice z nezakonitim prisluškovanjem. In vedel sem, kako na debelo se krade pri nabavah repromateriala in drugih poslih Telekoma Slovenije. 

Prevzem vodenja Telekoma je bil kljub temu napaka zaradi pohujšanja ob klasičnem političnem kadrovanju. Predlagati bi moral uglednega managerja, ki bi mu zaupal, da bo odpravil te hude anomalije. 

Je danes že kaj več znanega o ukradenem Audiju?

odgovor: Iz teroije in prakse je jasno, da kriminalci ne kradejo policijsko varovanih vozil, saj gre za vroče blago. To je bila inscenirana kraja, da se je lahko začel pogrom nad mano, češ, prespal je pri ljubici, kaže se pa kot družinski človek. 

Zaradi groženj z umorom sem imel osebno varovanje visoke stopnje in varnostniki so vedeli za vsak moj korak, kaj šele za skoraj 80 km poti iz Cerkna do Ljubljane. 

Po potrebi se bodo odgovori na še morebitna dodatna vprašanja dodajali v tem zapisu. 

Izjava ob izključitvi iz SLS

Večinsko odločitev članov razsodišča SLS za mojo izključitev obžalujem. Čas bo pokazal, zakaj je bilo potrebno, da se je to zgodilo. Prepričan sem, da je vodstvo SLS in razsodišče stranki s to odločitvijo naredilo slabo uslugo, kajti če naj ima Slovenija prihodnost in verjamem da jo ima, potem take metode in ljudje, ki se jih poslužujejo, v slovenski politiki ne morejo imeti prihodnosti. Vodstvo SLS se žal kljub številnim pobudam ni upalo soočiti z bremeni in neodgovorjenimi vprašanji niti na znotraj strankarskem pogovoru in ne verjamem, da so odložili ustrezno breme.Verjetno sem predstavljal eno zadnjih sider, ki je SLS skušalo ohranjati v izvorni pomladni politični drži, kar pa je bilo za sedanje vodstvo očitno nesprejemljivo. 

Če na seji Razsodišča SLS predsednik SLS v dvajsetih minutah ni uspel ugotoviti niti tega, koliko članov je imel Glavni odbor SLS na dan potrjevanja članov Razsodišča SLS, da bi se ugotovilo legalnost imenovanja, potem je tudi težko biti prepričljiv v dokazovanju, da si dober gospodar.

Sam si bom tudi v  prihodnje prizadeval za uspeh pozitivnih projektov in za sodelovanje pozitivno naravnanih ljudi, za podporo strokovnjakom z vseh področij ter mladim in drugim pri oblikovanju najboljših rešitev za Slovenijo in za dobrobit vseh.

Lep pozdrav.

Odgovor na obtožbe, s katerimi vodstvo SLS utemeljuje zahtevo za mojo izključitev iz SLS

Spoštovani, na kratko odgovarjam na obtožbe, s katerimi predsednik SLS mag. Marko Zidanšek s somišljeniki še naprej utemeljuje razloge za mojo izključitev, klub enotni zavrnitvi na OO SLS Velike Lašče po predstavitvi argumentov obeh strani. Predsednik SLS je sklical korespondenčno sejo s predlogom, da se IO SLS pritoži na častno razsodišče zaradi sklepa OO SLS Velike Lašče, ki je soglasno zavrnil mojo izključitev.

Obtožba 1:

Marjan Podobnik se s svojim ravnanjem ni vzdržal dejanj, ki bi lahko imela škodljive posledice za stranko, ampak je nasprotno z javnim nastopanjem in javno potrjenim dogovarjanjem z drugimi političnimi organizacijami mimo vednosti vodstva stranke povzročil, da se je v javnosti kazala izkrivljena podoba o stranki, s tem pa skrhal dobre medsebojne odnose med člani in okrnil ugled stranke v širši javnosti.To je počel v skoraj vseh javnih nastopih, podajamo samo dva očitna dokaza. 13. junija je v izjavi za Svet24.si izjavil: »danes pa se moramo boriti proti udbomafiji,najprej v lastnih vrstah.« Beseda »udbomafija« ima v slovenskem prostoru izredno negativen predznak, s tako izjavo se stranki povzroča velika politična škoda.15. junija je v izjavi za Slovenske novice izjavil: »Verjamem, da se SLS ni izpel in je še vedno lahko pomemben akter v slovenskem političnem prostoru, se je pa v zadnjem času izrodil in postaja zmeraj bolj nasprotje temu, zaradi česar je bil ustanovljen. Spopad v stranki pa je lahko tudi koristen, saj bi se s tem očistila in tako znova postala to, kar je nekoč bila.« Z zadnjo povedjo neposredno spodbuja spor znotraj stranke in s tem ruši enotnost stranke in spodbuja razkol in s tem slabe medsebojne odnose.

Odgovor:

Upam, da bo beseda »udbomafija« v slovenskem prostoru ohranila »izredno negativen predznak« , sicer bomo v prihodnje tisti, ki se proti njej borimo, še bolj brezkompromisno lustrirani, tisti, ki ji pripadajo, pa bodo še bolj brez sramu zlorabljali državo, organizacije civilne družbe in tudi politične stranke. Če bi predsednik SLS in njegovi somišljeniki v izvršilnem in glavnem odboru želeli resnico in ne lustracijo bivšega predsednika, bi zahtevali dokaze in dodatno utemeljitev za moja stališča.Te dokaze sem ob prisotnosti predsednika SLS Marka Zidanška celovito predstavil na Upravnem odboru SLS Velike Lašče in dobil soglasno podporo. Marko Zidanšek pa si te vsebine ni upal predstaviti članom Izvršilnega odbora SLS niti ni dal meni možnosti, da bi o tem sam seznanil člane IO SLS pred njihovim odločanjem o nadaljevanju postopka za mojo izključitev.

Obtožba 2:

16. junija je Marjan Podobnik za Delo izjavil: »Na to nikakor ne gledam kot na razkol. Prej kot na nujno potrebno razbistritev močvirja, ki zaradi odsotnosti kisika onemogoča življenje flori in favni. Nobena skrivnost ni, da stranka že dolgo časa preživlja težke čase neke vrste marginalizacije. Na zadnjih volitvah se SLS ni uspelo uvrstiti v državni zbor, kar je menda edini primer v Evropi ko gre za stranke take zgodovine in tradicije.« S to izjavo je zopet umetno ustvarjal vtis, da vlada v stranki velik razkol in posredno obtožil vodstvo slabega dela. Zadnja poved je poleg tega neresnična, saj je v Evropi kar nekaj strank s tradicijo, ki se jim ni uspelo uvrstiti v parlament

Odgovor:

Če je SLS s skoraj 20 % prišla do izpada iz parlamenta, trenutno pa ima javnomnenjsko podporo med 0,5 in 4 %, potem je zgornji tekst preprosto analiza stanja. Postavljanje ogledala pa v nobeni resni in demokratični stranki ne more biti razlog za izključitev.

Obtožba 3:

Očita se mi kritika dr. Cerarja in dr. Brgleza zaradi Luke Koper in pričakovanje, da bo dr. Cerar sprejel ponujeni odstop zunanjega ministra Erjavca.

Odgovor:

Zaradi odgovornosti za škodljivo delovanje v zvezi z arbitražo o dokončni rešitvi mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško smo v preteklosti ministra Erjavca celo prijavili zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 350. členu Kazenskega zakonika RS, zato je stališče v celoti skladno ne le z dosedanjimi stališči SNZ pri SLS ampak tudi SLS. Glede dr. Cerarja in dr. Brgleza pa postavljam vprašanje, ali je občutljivost za kritiko morda posledica kakšnih skritih dogovorov mimo organov SLS kot nadaljevanje sodelovanja, ki se je vzpostavilo ob financiranju volilne kampanije SMC s podporo vplivnega člana IO SLS?

Obtožba 4:

8. julija je Delo objavilo prispevek o dogovarjanju Podobnika s predstavniki drugih strank o sodelovanju na in po volitvah v KGZS. O tem se ni usklajeval z izvoljenim vodstvom stranke, ampak se je nasprotno celo dogovarjal o drugačnem ravnanju, kot je bila odločitev vodstva. Podobnik je objavljene navedbe potrdil. Citat iz Dela: »Iz komunikacije je mogoče razbrati, da je Podobnik prosil Janšo za pomoč pri prevzemu KGZS, ta pa se je s tem strinjal … Podobnik izhaja iz prepričanja, da bi lahko z zmago na volitvah postopoma prevzeli tudi vodenje Zadružne zveze Slovenije, ki združuje več kot 70 kmetijskih zadrug, 350 trgovin, Deželno banko, Semenarno Ljubljana in lastniške deleže v mnogih podjetjih, na leto pa se v sistemu obrne 700 milijonov evrov.«

V izjavi za Planet TV 8. julija je izjavil: »V tej koaliciji je bila Slovenska kmečka zveza in ve se, da je Slovenska kmečka zveza del Slovenske ljudske stranke. Vodstvo Ljudske stranke je podpiralo pa drugo listo.« Vodstvo Slovenske ljudske stranke na volitvah ni podpiralo druge liste, ampak je izrecno podpiralo listo Društva Slovenske kmečke zveze, listo je objavila tudi v Slovencu dne 25. maja 2016.

Odgovor:

Navajam sklep Upravnega odbora SNZ pri SLS z dne9. 7. 2016 »Glede volitev v organe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije je bilo potrebno sodelovanje in usklajevanje kmečkih zvez in list vseh demokratičnih strank in skupin  zato, da se je premagalo predstavnika  nedemokratičnega omrežja, ki z leporečjem zavaja, z dejanji pa postopno in prikrito uničuje slovenskega kmeta, kmetijstvo in podeželje. Koalicijo za dosego tega cilja so sestavljali Društvo Slovenska kmečka zveza, Kmečko društvo NSI, Forum za kmetijstvo in podeželje SDS,  Kmečko društvo Cveto Zupančič in večina drugih manjših, pretežno lokalnih list. Večino izvoljenih na teh listah, ne le na listi SKZ,  predstavljajo člani SKZ, kar je dokaz preteklega uspešnega dela SKZ in SLS ter številnih razočaranj v zadnjem obdobju. Predsednik  SLS je namesto za  lastno Slovensko kmečko zvezo aktivno agitiral za izvolitev nosilca Kmečke liste Petra Vriska za predsednika KGZS. Za tako početje je predsednik SLS pridobil tudi dva izvoljena svetnika na listi Društvo Slovenska kmečka zveza, kar je bilo odločilno, da predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije ni postal predsednik Društva SKZ Branko Tomažič. Tako delovanje je vsekakor neskončno bolj v nasprotju s statutom SLS kot domnevni prekrški Marjana Podobnika, zato pričakujemo  takojšnji nepreklicni odstop predsednika SLS Marka Zidanška. V nasprotnem primeru bomo razmislili o pobudi za začetek postopka za izključitev Marka Zidanška iz SLS. O dokazljivih grobih kršitvah statuta SLS s strani Marka Zidanška bo SNZ pri SLS seznanila tudi pristojne organe SLS in jim posredovala dokumente in pričevanja, ki so osnova za zahtevo za odstop Marka Zidanška.«

Obtožba 5:

16. junija je Reporter povzel govor Podobnika na seji GO, v kateri je drugega člana označil za udbomafijskega botra: »Razplet volitev na zbornici je bil zelo pomemben za Podobnika, saj naj bi bil Vrisk eden od udbomafijskih botrov, pred katerimi je svaril člane glavnega odbora.« O dogajanju ni govoril resnicoljubno, ampak informacije potvarjal. V omenjenem povzetku seje GO, ki ga je objavil Reporter, je povzet del govora: »Oman naj bi na omenjenem obisku Žerjava obvestil, kako naj bi pred leti njegovega sina Janeza obiskal Vriskov predstavnik in mu grozil z odvzemom najemne pravice 10 hektarjev zemljišča, ki so v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, če bo Ivan Oman podprl Vriskovega protikandidata Cirila Smrkolja. Tega si potem starosta SLS ni upal storiti, saj je njegova kmetija odvisna od tega najema. Dejal naj bi še, da je tako izsiljevanje klasična udbovska metoda.« Te navedbe je nekaj dni za tem Ivan Oman odločno demantiral.

Odgovor:

Na seji GO SLS sem v zvezi s Petrom Vriskom in udbomafijo citiral izjavo Ivana Omana in sem v zvezi s tem pripravljen iti tudi na detektor laži, obstajajo pa tudi priče.

Obtožba 6:

Marjan Podobnik je o drugih članih in njihovih ravnanjih v javnosti večkrat govoril nespoštljivo.15. junija je bila v Slovenskih novicah objavljena njegova izjava: »Morda Zidanšek ni ravno najsposobnejši mož…«

Odgovor:

Za nespoštljivo gesto ob kongresu Nove generacije, ki kljub predhodnim skrajno žaljivim obtožbam na moj račun ni bila opravičljiva, in za nekatere nespoštljive izjave sem se predsedniku SLS večkrat osebno in javno opravičil.Opravičujem se še enkrat.

Obtožba 7:

V izjavi za Delo po seji GO je 16. junija zapisano, da odbor ni bil sklepčen, kar ni res. Za sklepčnost je potrebna prisotnost 1/3 predsednikov vseh občinskih odborov, kar je bilo zagotovljeno.

Odgovor:

Na vprašanje na tajništvo SLS v dneh po glasovanju na GO SLS, koliko občinskih odborov ima SLS, sem dobil odgovor, da je občinskih odborov 198. Ker je bilo na seji GO SLS preštetih 61 glasov v podporo predsedniku Zidanšku, sklepčnosti pa se ni ugotavljalo niti se ni štelo vzdržanih, pomeni, da je 61 manj kot potrebna tretjina, torej GO ob tem glasovanju ni bil sklepčen. Dobil sem tudi informacijo, da so v naslednjih dneh na tajništvu zmanjšali uradno število občinskih odborov, verjetno s ciljem dokazovanja, da je bil GO SLS sklepčen. Z namenom razjasnitve, ali se manipulira s temi in drugimi podatki za statutarno neskladne cilje sem na zadnji seji OO SLS Velike Lašče javno vprašal predsednika SLS Marka Zidanška, koliko članov je v letu 2016 plačalo članarino, saj naj bi šlo za večkratno nižjo številko od tiste, s katero se operira v javnosti. Dejal je, da številke ne pozna.Tudi na dodatno vprašanje, ali lahko pove okvirno številko plus minus 100 ali celo plus minus 1000, mag. Zidanšek ni vedel odgovora. Sprašujem se, komu in čemu služijo te skrivalnice in manipulacije s številkami. Ali tako ravna dober gospodar?

Namesto zaključka:

Več kot desetkrat sem predsedniku mag. Zidanšku predlagal in ga dobesedno rotil, naj skliče klavzuro-interno srečanje predsednikov občinskih odborov, članov izvršilnega odbora in drugih organov SLS, dokler je še čas. Žal neuspešno. Povedal sem tudi, da niti slučajno ne vztrajam ne na kakšnem izrednem kongresu ne na svoji kandidaturi za predsednika SLS in ne na odstopu predsednika. Želim samo, da se še pravočasno zavemo situacije, v kateri smo. Žal očitno neuspešno. Absolutno zavračanje kakršnegakoli srečanja in pogovora me navdaja z veliko zaskrbljenostjo, da so gorivo za to zagnano izključevanje interesi, ki so v direktnem nasprotju z razlogi, zaradi katerih smo leta 1988 ustanovili SKZ .

Ni skrivnost, da so me v zadnjih letih, posebno pa ob izpadu SLS iz parlamenta številni nagovarjali, naj ponovno kandidiram za predsednika SLS. Zaradi družinskih razlogov in zastavljenega dela se nisem imel namena ponovno aktivno politično angažirati, vsaj ne v bližnji prihodnosti. Zaradi obtožb na GO SLS, da sem kriv za padanje ugleda SLS zadnjih 15 let, da sem uničil vse predsednike vključno s prof. Zagožnom in da bom kriv tudi za morebiten propad SLS v naslednjih letih sem bil dobesedno prisiljen povedati, da nisem zainteresiran, sem pa pripravljen v primeru podpore na kongresu ponovno prevzeti vodenje SLS. Še bolj vesel pa bi bil dogovora oz kadrovskih rešitev, ki ne bi zahtevale mojega aktivnega političnega angažiranja, bi pa vsebinsko, organizacijsko in kadrovsko zagotovile ponovno izgradnjo močne SLS, ki bi Sloveniji pokazala pravo vizijo in pot do njene uresničitve.

Aktivnosti na področju kmetijstva in razvoja podeželja, prizadevanja za pravično rešitev mejnih vprašanj ter razkrinkavanje omrežij vzporedne države peljem zaradi ljubezni do Slovenije in njenih ljudi, zaradi izvajanja sprejetega programa SNZ pri SLS, zaradi spoštovanja do pokojnega profesorja Franca Zagožna in vseh, ki so in bi še delovali v dobrobit slovenskega kmeta, podeželja, Slovenije in vseh delavnih ljudi, pa ne morejo (več); in zaradi prepričanja, da »dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«

S spoštovanjem

Marjan Podobnik

V torek, 26. 7. ob 23.10 v PRIČEVALCIH na TVS1 o vzporedni državi

Jutri bo predvajan pogovor, ki sem ga pred nekaj tedni imel z Jožetom Možino za oddajo Pričevalci. Čeprav ne vem, kateri deli iz dolgega pogovora bodo objavljeni in kateri ne, verjamem, da bo dolg pogovor odprl marsikatero zanimivo temo.
Pomemben poudarek intervjuja je na delovanju vzporedne države oziroma omrežja, ki mimo legalno izvoljenih oblasti drži v rokah vse ključne vzvode odločanja. Osebno to dejstvo jemljem kot glavni problem Slovenije po osamosvojitvi in kot temeljni razlog, da je tako velik delež ljudi razočaran zaradi neuresničenih pričakovanj, ki so jih imeli ob osamosvojitvi.
V upanju, da bo tudi ta pogovor odstrl kakšno tančico in pripomogel k širšim in poglobljenim razpravam o tej tematiki, vas vabim k ogledu.

Lp

Marjan Podobnik

vir slike: posnetek zaslona iz oddaje Pričevalci

Slovenija in pika! (6.del)

Kljub napetim odnosom in različnima vlogama strank SLS IN SKD v poziciji in opoziciji, je prišlo do združitve med SLS in SKD. 
Osebno sem se tega povezovanja lotil zelo zavzeto, zato sem ob koncu dolgotrajnega postopka tudi uspel prepričati veliko večino članov naših organov, da so sprejeli vse pogoje, ki jih je za združitev postavila SKD, tudi sicer nesmiselni in škodljiv pogoj izstopa ministrov SLS iz vlade in s tem padec vlade.
S Peterletom sta se dogovorila, da kot dotedanja predsednika SLS oz SKD ne bosta kandidirala za predsednika združene stranke.
Mislim, da sva v najinih pogovorih pravilno ocenila, da je eden od pogojev za zaključek združevanja in uspešno delo združene stranke ta, da poiščemo tretjo osebo za vodenje združene stranke. Zato sva se dogovorila, da midva za mesto predsednika ne bova kandidirala. Lojze Peterle se je nato za kandidaturo vseeno odločil, kar je gotovo predstavljalo določeno dodatno tveganje pri tem zahtevnem postopku združevanja. Res je tudi, da pri iskanju tretje osebe nismo bili ravno uspešni, morda tudi zato, ker ga morda nismo vsi čisto iskreno iskali.
Pod kakšnimi pogoji bi združevanje SLS in SKD lahko uspelo? 
Tak projekt je v vsakem primeru zelo zahteven. Za uspeh bi bilo nujno na državni in lokalni ravni vse ali vsaj veliko večino osebnih ambicij podrediti skupnim ciljem, kot so dolgoročna dobrobit države in ljudi. Vse to se pač redko v celoti poklopi, žal se tudi tokrat ni.
SKD in SLS sta leta 1990 dosegli skoraj polovico vseh glasov Demosa. 25 let kasneje je od krščanske demokracije ostalo bore malo. Nekaj poslancev je v Državnem zboru in Evropskem parlamentu. Kaj se je zgodilo? 
Veliki projekti lahko uspejo samo, če se je veliko ljudi pripravljeno odreči mnogim stvarem, če je na enem mestu združene dovolj modrosti, državotvornosti, poguma in samoodpovedovanja. Vsak na svoj način nosimo svoj del odgovornosti za to, da je bilo v odločilnih trenutkih teh vrednot premalo. Tudi sam sem do začetka združevalnega procesa leta 2000 glede tega vprašanja naredil marsikatero napako. V teku tega postopka in drugih povezovalnih aktivnosti pa sem bil vedno ali pobudnik ali med najprizadevnejšimi za uspešno povezovanje in resnično obžalujem, da ta prizadevanja niso obrodila boljših rezultatov.
Ena od nedokončanih procesov osamosvojitve je tudi vzpostavitev meja Republike Slovenije. V zadnjih letih ste bili  ravno vi med najbolj aktivnimi na tem področju. 
Žal se je Slovenija tudi tega projekta lotila podobno neodgovorno kot številnih drugih, zato bo temu primeren verjetno tudi rezultat. Sam sem se preko Narodne zveze pri SLS in kasneje tudi Zavoda 25. junij zelo aktivno lotil prizadevanj za pravično mejno rešitev. Že leta 1998 smo izdali prvi zbornik o slovensko-hrvaški meji v Istri in kasneje številne druge publikacije, k delu smo formalno ali neformalno pritegnili številne ugledne strokovnjake, opravili smo veliko pogovorov z predstavniki tujih držav. Predvsem pa smo se stalno trudili, da bi prepričali vsakokratno slovensko vladajočo politiko o nujnosti bolj odgovorne in državotvorne drže pri reševanju odprtih mejnih vprašanj, če želimo priti do vsaj približno pravične mejne rešitve.
Skupaj z dr. Krneljevo, dr. Klasincem, patrom Vogrinom in žal pokojnim Danijelom Starmanom smo tudi do konca s svojimi prizadevanji vztrajali v podskupinah za zgodovino, za pravo in za pravičnost, ki jih je imenovalo zunanje ministrstvo vlade RS. Ker nismo uspeli s svojimi predlogi, naj Slovenija v memorandumu za arbitražno sodišče zahteva vsaj toliko, da bomo ohranili vsaj tisto, kar je bilo ob osamosvojitvi dokazljivo slovensko, to pa je med drugim celovit Piranski zaliv, teritorialni stik Slovenije z mednarodnimi vodami, zaselki na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi, smo pripravili tako imenovani »predlog B«. Žal ta predlog kljub temu, da so aktivnosti potekale v času vlade pomladnih strank, ni dobil podpore niti v vladi, niti v parlamentu. Zato si bosta tudi zasluge za izplen arbitraže, kakršen koli že bo, morali kar enakovredno porazdeliti leva in desna politična opcija.
V primeru, da iz kakršnih koli razlogov do dokončne rešitve mejnih vprašanj ne bi prišlo preko arbitraže, bo še toliko pomembneje, kakšne sklepe in stališča so sprejemali najvišji državni organi in kakšne izjave so dajali njeni predstavniki. Kako neodgovornega početja so sposobni tudi visoki državni predstavniki, dokazuje v tem primeru dejstvo, da najbolj jasnega in zavezujočega sklepa glede tega vprašanja, ki ga je sprejel državni zbor na našo zahtevo ob vstopu Hrvaške v Nato in govori o tem, kaj je Slovenija nadzirala ob osamosvojitvi, 25. junija 1991, sploh niso objavili v uradnem listu, pa za to, kolikor vem, do danes ni nihče odgovarjal. Ta sklep so tudi pripravljalci večinsko podprtega stališča, torej uradnega slovenskega memoranduma, upoštevali šele po tem, ko smo predstavniki naše skupine na srečanju vseh sodelujočih zagrozili, da bomo po tristopetdesetem členu kazenskega zakonika kazensko ovadili vsakogar, ki bo v slovensko zahtevo navedel slabša izhodišča, kot izhajajo iz sklepa državnega zbora kot najvišjega organa države Slovenije. Po tej grožnji so dobesedno čez noč na korespondenčni seji zamenjali nekaj vsebine in jo s tem vsaj delno popravili.
Eno od nedokončanih vprašanj slovenske tranzicije je vprašanje sprave. 
Zame je sprava stanje duha. To ni spomenik, ob katerem položiš rože ali vanj vržejo jajca. Menim, da je beseda sprava lepa, žal pa ena najbolj zlorabljenih besed v teh 25 letih naše samostojnosti. Očitno pri Slovencih zbuja več negativnih kot pozitivnih čustev, saj na nek način združuje vso bolečino, trpljenje, jezo in sovraštvo, ki so posledica tega tragičnega dela naše zgodovine, ko je Slovenec dvignil roko nad Slovenca brata. Zato verjamem, da je prava beseda in prava vsebina, ki lahko prežene prekletstvo pobojev in prikliče blagoslov mučencev, beseda odpuščanja. Če si bomo nekoč zmogli odpustiti drug drugemu za prizadejano gorje in za odločitve, ki jih še danes tako usodno različno razumemo in dojemamo, nam bo sprava podarjena.
Kaj želite Sloveniji ob 25-letnici? 
Ob 25-letnici voščim vsem Slovenkam in Slovencem in vsem, ki smo si želeli nedovisno Slovenijo in si za to kakor koli prizadevali. Vsem tistim, ki ste tako ali drugače, bolj ali manj upravičeno razočarani nad tem, kaj je nastalo iz teh slovenskih stoletnih sanj, pa želim, da bi verjeli, da nič ni dokončno izgubljeno, da vaše sanje in pričakovanja niso bila neutemeljena in da bo prišel dan, ko bomo stopili skupaj vsi, ki dobro v srcu mislimo in uresničili te sanje.

Slovenija in pika! (5.del)

Zakaj pa sami niste tega predstavili, npr. v knjigi ali morda blogu?
To se počasi pripravlja. Ne želim pa kogarkoli, ki je morda takrat odigral negativno vlogo kot novinar, urednik ali politik, pa kasneje spremenil stališče in morda kasneje tudi obžaloval svoje početje, javno obsojati. Pred časom sem se srečal še z enim takrat zelo aktivnih novinarjev, ki so izvajali projekt moje diskreditacije. Ob zavedanju, koliko škode in gorja je povzročil meni, moji družini in SLS kljub temu, da je vedel, da piše laži, je s solznimi očmi izrazil obžalovanje in se mi opravičil. Verjamem, da mu je žal, in ne njega, ne drugih nočem javno izpostavljati. Kajti če človeku vzameš dobro ime, je to podobno, kot bi mu vzel življenje. Da pa lahko te stvari ugotoviš, precej traja, zato tudi ta vsebina nastaja počasneje.
Zakaj ste se odločili za prevzem vodenja uprave Telekoma Slovenije?
Preko svojih aktivnosti v vladi sem glede Telekoma ugotovil, da se dogajajo velike zlorabe posebno na dveh področjih: milijonsko odlivanje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe preko spornih naložb, škodljivih posredniških pogodb in drugih oblik ter zavračanja transparentnih donosnih naložb ter nepooblaščeno prisluškovanje kot groba kršitev človekovih pravic.
Ste kaj ukrenili glede tega? 
Vzpostavili smo sistem, s katerim smo v veliki meri preprečili zlorabe z nepooblaščenim prisluškovanjem. Takrat se je član moje uprave, zadolžen za vzpostavitev tega sistema za preprečitev nepooblaščenega prisluškovanja, resno bal, da bi se mu zaradi tega kaj zgodilo in mi to tudi odkrito povedal.
Ko govorimo o transparentnih, donosnih naložbah, naj izpostavim konkuriranje Telekoma Slovenije najprej za nakup srbskega Karićevega Mobtelaa in nato formalno kandidaturo za nakup makedonskega Telekoma, kjer smo imeli vse možnosti za uspeh. Ker pa ta transparentna naložba , ki bi nam v kratkem času lahko prinesla več sto milijonsko povečanje vrednosti premoženja, kar so pokazali rezultati kasnejšega kupca, očitno ne bi zadovoljila posrednikov, prisesanih na velike Telekomove posle, in ker očitno tudi nisem bil prave barve, da bi mi bilo dovoljeno izpeljati največjo in verjetno eno najdonosnejših naložb Slovenije v tujini, so skupine iz ozadja ta posel podrle. Denar so očitno rabili za kasnejše vse po vrsti problematične nakupe drugo in tretje-razrednih operaterjev, ki so se pokazali kot finančno pretežno povsem zgrešene naložbe, očitno pa so bili zadovoljeni drugi apetiti ljudi iz ozadja.
Manjši, a dober primer, kako usklajeno delujejo zasebni interesi z delom politike v škodo javnega interesa, oz. državnega premoženja, je primer marketinških aktivnosti v skupini Telekom. Dolgo smo si prizadevali, da bi tri družbe iz skupine Telekom Slovenije, Telekom, Mobitel in Siol, marketinške aktivnosti povezale in skupaj nastopile kot daleč največji oglaševalec na slovenskem trgu, kar bi skupini Telekom prineslo tudi izjemne popuste. Samo pri enem zasebnem medijskem sistemu bi letno prihranili preko 100.000 evrov, vendar sem bil prav nekaj dni pred podpisom te pogodbe »slučajno« zamenjan z mesta predsednika uprave. Da na primer o splošno znanih nepotrebnih posredniških podjetjih, preko katerih so se zlivale velike provizije za nakup telefonskih aparatov in opreme, sploh ne govorim.
Že potem, ko nisem bil več na Telekomu, sem v nekem intervjuju izjavil, da bi kriminalisti samo na skupini Telekom imeli več kot tri mesece dela. Rezultat je bil, da so me čez nekaj tednov poklicali s policije – dva mlada kriminalista sta me dolgo zasliševala o nekem računu, ki ga neka zasebnica ni plačala Telekomu v višini nekaj tisoč evrov. Ko sta končala, sem ju vprašal, če ju še kaj zanima, npr. o milijonskih spornih poslih. Povedala sta, da smo končali, in da to ni njuna naloga.
Je bil vaš prehod iz politike v gospodarstvo napaka?
Prevzem vodenja Telekoma je bil gotovo ena mojih največjih napak. Šlo je namreč za klasično politično kadrovanje, ki ga kljub razlogom, zaradi katerih sem se odločil za kandidaturo, v javnosti ni bilo mogoče opravičiti. Da bo ne glede na pozitivni namen prevzema vodenja Telekoma moje imenovanje pričakano na nož, bi moral pričakovati. Zato bi za vodenje moral nagovoriti kakšnega uglednega telekomunikacijskega strokovnjaka ali gospodarstvenika, ki bi bil pripravljen škodljivemu početju narediti konec, sam pa bi mu s svojimi informacijami moral pomagati kot svetovalec.
Bili ste eden od glavnih akterjev pri aferi HIT. 
To je bilo precej prej, leta 1993, bil sem poslanec v parlamentu. Takrat se je pripravaljala ena prvih velikih divjih privatizacij. Prišel sem do dokumentov, ki so bili zaradi interesa nosilcev te divje privatizacije vsi označeni z oznako »zaupno«, a sem jih kljub temu posredoval v javnost. V tem primeru pa je šlo za dobro sodelovanje posameznikov iz pomladnih strank in tudi nekaterih drugih na različnih funkcijah. Ta divja privatizacija je bila vsaj v osnovi preprečena, nosilci pa sankcionirani. Posledice zame pa so bile, da so mi začeli groziti z likvidacijo, zaradi česar sem moral potem več let imeti osebno policijsko varovanje.
Kako ocenjujete Drnovška?
Zame je bil dr. Drnovšek kot človek pozitivna osebnost kljub mnogim stvarem, o katerih se nisva strinjala. Mislim, da je čutil, da si iskreno prizadevam za pozitivne stvari, saj mi je v času, ko so bili najini odnosi zaradi vprašanja nove državne tožilke najbolj zaostreni, dejal, da samo dvema iz svojega političnega kroga bolj zaupa kot meni. In dodal, da mu je jasno, da se mnogi lepijo nanj samo zaradi lastnih interesov. Žal pa to spoznanje očitno ni bilo dovolj, da bi nas podprl in šel v konflikt s svojimi. Ker je moral vedeti, kaj počenjajo, čeprav se dejansko po mojem vedenju ni veliko vpletal v konkretne stvari, je objektivno odgovoren, da v tem času ni prišlo do preloma s staro prakso kot osnove za pozitivni razvojni preboj Slovenije.
Kdo je po vašem mnenju kriv , da ni prišlo do tega pozitivnega preboja
Struktura, ki je ugrabila državo in njene razvojne potenciale. Omenjanje parih imen, ki so lahko prava ali pa tudi ne, ne bo spremenilo stanja. Za spremembo je potrebno zavedanje, kaj se je dogajalo in se še dogaja, da smo izgubljali in izgubljamo prednost pred mnogimi državami, ki so bile za nami. Na osnovi tega zavedanja je potrebna trdna odločitev, da se zatečeno stanje preseka, ne glede na posledice, ki lahko zaradi tega doletijo posameznika, skupino ali stranko. To pa se bo težko zgodilo, če bo večina javnosti nekritično nasedala medijskim napadom na posameznike, ki se javno izpostavijo v želji razkrinkati kriminalna početja in graditi pravno državo.
Zgolj občasna sprememba na vrhu oblasti s preveč površinskimi popravki žal ni dovolj. In vsaj še en resen problem po mojem mnenju obstaja. In sicer ta, da verjetno ni politične stranke, ki ne bi bila tako ali drugače vpeta v sporne aktivnosti vsaj s kakšnim posameznikom. Ne zato, ker nekatere stranke ne bi hotele biti drugačne, pač pa so prav posamezniki iz teh strank najbolj na udaru, da jih tako ali drugače vključijo v sporno početje in s tem nevtralizirajo oz. zbijejo kredibilnost celotne stranke.

Slovenija in pika! (4.del)

Kako je to, kar opisujete, povezano z vašimi prizadevanji v Drnovškovi vladi?
Želeli smo narediti radikalen zasuk na tistih področjih, kjer v demokratičnih državah odgovorna politika uporabi svoje vzvode s ciljem uspešnejšega ekonomskega razvoja in posledično razvoja vseh drugih podsistemov. Področja, kjer smo videli še posebno velike potenciale za razvoj Slovenije, obenem pa smo videli tudi velike sistemske zlorabe, preko katerih so si organizirane skupine te potenciale prisvojile za lastno korist, so bila lastninjenje državnega premoženja, javna naročila, delovanje državnih bank in energetika.
Ali menite, da je sploh možno prekiniti ta začarani krog oškodovanj in drugih zlorab v javnih in državnih podjetjih, ki se je dogajal takrat in se očitno še dogaja?
Seveda je možno. Če obstajajo volja, pogum, podpora javnosti delovanju preiskovalnih organov, organov pregona in tistega dela politike, ki se v tej smeri zelo izpostavi.
Zakaj torej v času, ko ste bili vplivna vladna stranka, niste več naredili glede tega?
Naredili smo vse, kar smo lahko. Izpostavljali smo se do in preko razumne meje, do groženj in končali sicer živi, a povsem diskreditirani. Na politični ravni nas je kljub podpisu koalicijske pogodbe bojkotirala LDS kot partner v vladi, podpore pa nismo bili deležni niti s strani opozicije. Na praktični, izvedbeni ravni, je ta bojkot npr. pri javnih naročilih izgledal tako: Dosegli smo podpis aneksa h koalicijski pogodbi, v katerem je bil detajlno razdelan postopek glede javnih naročil:
»Sprejeta bo vladna uredba, s katero bo ustanovljen Servis za javna naročila, določena njegova organizacija in delovne naloge. Ta bo, s pomočjo strokovnih analiz in primerjav s cenami na svetovnem trgu, spremljal razpisne postopke in izvedbo državnih investicij oziroma kvaliteto storitev izvajalcev.
Pristojnosti Servisa opredeli pravilnik, ki določi kot glavne cilje njegovega delovanja: Zmanjšanje proračunske porabe ob gospodarni ter učinkoviti porabi sredstev, gospodarnost naložb, transparentnost javne porabe, davčno disciplino, spodbujanje podjetništva z doslednim varstvom konkurence, neoviran enakopraven dostop do trga javnih naročil malim in novim podjetnikom, zagon domače industrije in zmanjševanje prezposelnosti ter onemogočanje monopolov.
Servis izvaja aktivno protikartelno politiko oddaje javnih naročil z vztrajanjem pri smiselni delitvi naročil na faze, ki bodo dostopne manjšim podjetnikom oziroma izvajalskim grupacijam, ob upoštevanju pogoja konkurenčnosti.« (Aneks, poglavje C, točka 5)
 Vlada je na naše vztrajanje sprejela sklep o ustanovitvi takega Servisa za javna naročila, potem pa se je na vse načine onemogočalo, da bi ta servis lahko zaživel in učinkovito deloval – med drugim s tem, da ni bilo sredstev za zaposlitev nekaj kompetentnih ljudi. Za vzpostavitev in delovanje sistema, ki bi zagotavljal izkoriščanje izjemnega razvojnega potenciala preko milijarde evrov vrednih javnih naročil letno, se nikakor ni našlo nekaj potrebnih deset tisoč evrov. Zakaj? Ker bi izkoriščanje javnih naročil v korist razvoja Slovenije hkrati pomenilo, da ta del posla ni več na razpolago plenilcem in različnim špekulantom, ki so bili za zrezek na svojem krožniku pripravljeni žrtvovati celega bika, ki bi sicer pripadal davkoplačevalcem.
To ne pomeni, da niso obstajali in ne obstajajo tudi pozitivni primeri, tako s področja javnih naročil kot privatizacije. Žal so to bolj izjeme, ki potrjujejo pravilo, ponavljam, da slabo ali škodljivo zastavljen sistem ne more prinesti dobrih, predvsem pa ne celotnih možnih pozitivnih rezultatov.
Lahko navedete kak konkreten primer s tega področja iz takratnega časa?
Veliko jih je. Naj navedem primer gradnje slovenskega avtocestnega križa: Če bi izvajali »aktivno protikartelno politiko oddaje javnih naročil z vztrajanjem pri smiselni delitvi naročil na faze, ki bodo dostopne manjšim podjetnikom oziroma izvajalskim grupacijam, ob upoštevanju pogoja konkurenčnosti,« kot je bilo zapisano v aneksu h koalicijskemu sporazumu, potem se ob največjem slovenskem gradbenem projektu gradnje avtocestnega križa ne bi moglo zgoditi, da so kartelno povezana največja slovenska gradbena podjetja – danes vsa že propadla – v času največjih aktivnosti kupovala na stotine tovornjakov, gradbenih in drugih strojev, ter zaposlovala na tisoče tujih delavcev, čeprav je bilo v istem času v Sloveniji veliko obrtnikov in podjetnikov z ustreznimi  delovnimi stroji ali z možnostjo, da si jih nabavijo in bi jim sodelovanje v tem največjem gradbenem projektu predstavljalo ne le preživetje, ampak tudi pomembno etapo v razvoju ter referenco ob konkuriranju za posle v tujini. Tako pa so mnogi ostali brez tako potrebnega posla, mnogi pa so dobili status slabo zaščitenega podizvajalca, kar je pripeljalo posebno ob propadu teh velikih podjetih do še hujših posledic, kot če posla podizvajalca sploh ne bi dobili.
Drug primer je povezan  z energetiko. V aneksu h koalicijskemu sporazumu leta 1997 je bilo glede energetskih projektov med drugim zapisano in podpisano: »Investira se v programe in določi sisteme financiranja z maksimalno donosnostjo z narodnogospodarskega vidika ob minimalnih vplivih na okolje. Cene se približajo evropski ravni ob zmanjšanju stroškov proizvodnje in povečanju učinkovitosti rabe energije. Stimulira se energetsko varčevanje in ekološke rešitve po zahtevah EU.« Če bi naši skupini uspelo uresničiti to koalicijsko zavezo, lobiji v praktično vseh strankah, vključno z našo, niti teoretično ne bi mogli izsiliti npr. ekološko, ekonomsko in razvojno spornega projekta TEŠ 6. Verjamem, da so jim mnogi pri tem nasedli, ne da bi imeli kakršen koli slab namen. Tako pa so nosilci ta projekt uspeli celo izključiti iz postopkov javnih naročil in tako še lažje dosegli okoli polmilijardno podražitev že sicer skrajno vprašljivega projekta.
Jasno je, da kljub vsem prizadevanjem ob tako prepletenih strankarskih in lobističnih interesih nismo imeli nobene možnosti za uspešno izvedbo te koalicijske zaveze, ne takrat, ne kasneje.
Tretji primer iz sedanjega časa, ki potrjuje, da napačno postavljen sistem pač napačno deluje, pa je na videz banalni primer nabave USB-ključkov v veliki slovenski zdravstveni ustanovi. Ugledna strokovnjakinja je nujno rabila USB ključek. Sodelavki je naročila, naj ga kupi spodaj v trafiki. Povedali so ji, da če gre za služben USB ključek, to seveda ne gre, saj imajo javna naročila. In ko ga je nabavila preko javnih naročil, je ugotovila, da je bil več kot 100 % dražji od cene enakega spodaj v trafiki, čeprav bi ob normalnem delovanju sistema javnih naročil in odprti konkurenci seveda moralo biti zaradi količinske nabave ravno obratno. Biti bi moral bistveno cenejši kot v maloprodaji. Pri USB ključku gre za majhne zneske, a velike odstotke. Pri operacijskih mizah gre za večje zneske in velike odstotke. Največji zneski in največja škoda pa se dela tam, kjer sprega med naročniki in ponudniki doseže, da se nabavljajo stvari, ki jih sploh nihče ne rabi, ali gradijo mostovi ali tuneli, kjer to ni potrebno ...
Govorite o milijardah ali vsaj stotinah milijonov evrov. Toda ali lahko to dokažete?
Seveda lahko. Pripravite tematski pogovor o katerem koli od omenjenih sistemskih vprašanj ali konkretnih primerih, pa smo se jaz in nekateri moji takratni sodelavci – nekateri zaradi razočaranja ali izgube zdravja ali obojega nočejo o teh stvareh niti govoriti več – pripravljeni soočiti s komer koli in dokazati resničnost vseh navedb. Edini pogoj je, da se ta soočenja v celoti posnamejo. Da bomo imeli vsaj za zgodovino in da se ne bodo naši otroci in vnuki jutri ali čez trideset let spraševali, kaj smo in so ob rojstvu nove države počeli in kakšno veliko smolo je morala imeti ravno Slovenija, da v njej ni prave perspektive zanje ter morajo s trebuhom za kruhom kot njihovi pradedje. Slovenija ni imela smole. Dobili smo dobesedno raj pod Triglavom, kjer bi lahko uspešno delali in zadovoljno živeli. A smo, oz. so dovolili, da so jo pokvarjeni in dobro organizirani člani paradržavnega omrežja brez moralnih zadržkov ugrabili in oplenili in to še počenjajo. Ko že govorimo o milijardah. Po različnih tujih in domačih študijah in analizah, se je iz Slovenije  nezakonito odlilo  preko 50 milijard dolarjev kapitala oziroma vrednosti premoženja. V našem takratnem programu je bila glede tega naslednja zahteva: »Sprejme se zakon o zavarovanju dosedanjega družbenega premoženja, ki vsebuje določbe o podržavljenju, zasledovanju in vračanju v tujino odnešenega premoženja, oz. kapitala, odlitega v tujino, uredi pravno pot vračanja tega premoženja, njegov status in sankcije. Ustanovi se urad za preiskave in repatriacijo v tujino odtujenega premoženja.« Gre za okoli 20 000  evrov na vsakega od dveh milijonov slovenskih državljanov v času od odločitve jugoslovanske Udbe po drugi svetovni vojni,da vzpostavi vzporedno ekonomijo,kar je malo pred smrtjo na slovenski nacionalni televiziji celovito in detajlno predstavil ustanovitelj Ljubljanske banke Niko Kavčič. Seveda te programske zahteve nismo uspeli uresničiti.
Zakaj?
Kako vendar!? Bili smo majhna skupina, brez politične podpore, brez javne podpore, deležni medijskega pogroma. Moč lastnikov teh milijard in njihovih plačancev v politiki je bila odločno prevelika. Ko smo s tem in drugimi programskimi cilji dosegli 1996 velik uspeh na volitvah in nato odločno začeli z delom v vladi, sem bil osebno na lestvici najbolj priljubljenih politikov dolgo časa na tretjem mestu, za predsednikoma vlade in države, g. Drnovškom in g. Kučanom. Ko se je udbomafija odločila, da me odstrani s celovito pripravljenim medijsko-političnim linčem, sem v nekaj mesecih padel na zadnje, 20. mesto, a s tako negativnimi ocenami, da bi padel tudi na 200. mesto, če bi ocenjevali toliko ljudi. Ožigosani, diskreditirani in onemogočeni smo bili do temeljev. Sam sem bil v tem času v enem od vidnih  slovenskih medijev izbran za najbolj škodljivega politika za slovensko gospodarstvo v samostojni Sloveniji. Na stotine medijskih člankov in konstruktov je blatilo naša prizadevanja, zato seveda nekomu, ki glede samo televizijo in bere rumeni in podoben tisk, ne morem niti zameriti, da smo zanje še danes škodljivci, nesposobneži in politikanti. Nekoč v tem času naj bi o naših prizadevanjih opravili pogovor v nekem verskem glasilu, a do pogovora ni prišlo zaradi urednikovega dvoma, češ, kaj pa če je vse to, kar se o Marjanu Podobniku govori in piše, res.

 

Slovenija in pika! (3.del)

Je bil torej Demos v vsakem primeru obsojen na propad?
Po mojem mnenju so bile v igri preveč pomembne stvari, da bi stare strukture tvegale morebitno izgubo nadzora nad ključnimi vzvodi – od gospodarstva in financ do sodstva in šolstva. Mislim, da bi Demos slej ko prej padel, če ne z akcijo od znotraj, pa z akcijo od zunaj.
Drnovškove kandidature za prevzem vlade niste podprli v SKZ, SKD, Grosovih Liberalcih in Narodnih demokratih.
Profesor Zagožen je razvil tezo, da je ob sestopu partije iz oblasti prišlo do odločitve, da naj se ZSMS-jevci razporedijo po vseh strankah. Tega se verjetno ne da empirično dokazati. Je pa takrat prišlo do zanimive situacije. Omenjene štiri stranke takrat nismo podprle Drnovškove kandidature, tisti, ki so najbolj zagovarjali razpust Demosa, pa so v glavnem končali v prvi Drnovškovi vladi. 
Ste takrat podpirali lustracijo? 
Kot del prizadevanj za novo pot Slovenije brez starih nahrbtnikov smo v okviru teh pobud podprli tudi lustracijo. So pa bili nekateri nosilci Demosa zelo proti. Menim tudi, da se precenjuje pomen lustracije, če vzporedno ne presekaš kanalov za nemoteno delovanje paradržave, neformalnih omrežij s kriminalnimi načini doseganja ciljev.
Če lustracija pomeni, da nosilcem funkcij v nedemokratičnem komunističnem sistemu onemogočiš kandidiranje na mesta odločanja v demokratični politični ureditvi, potem je potrebno ugotoviti, da velika večina delovanja vzporedne oblasti, paradržave, ne poteka preko demokratičnih ustanov, ampak iz ozadja. Tega pa tudi lustracija sama po sebi ne reši, čeprav ne gre podcenjevati njenega simbolnega pomena.
Kaj pa je po vašem mnenju rešitev?
Slediti denarju. Pravočasno, dosledno, brezkompromisno. Če z ustrezno zakonodajo in delovanjem organov nadzora in pregona odvzameš vzvode za nekaznovano plenjenje, bi se njihov sistem začel počasi rušiti. Žal pa smo bili in smo še vedno priča nasprotnemu trendu. Vse manj ljudi verjame, da je mogoče preprečiti plenjenje in druge zlorabe v državnih podjetjih, in je to eden od razlogov, s katerim mnogi, tudi iz pomladnih vrst, utemeljujejo nujnost, da se vse premoženje proda. To je po mojem mnenju kapitulacija. Kaj pa je sporočilo, tudi tujim vlagateljem? Da državne ustanove ne funkcionirajo ustrezno, da organi nadzora in pregona ne delujejo ustrezno. Da nekateri nosilci sodne veje oblasti delujejo kot pomemben del teh parazitskih omrežij.
Če ni mogoče preprečiti sistematičnih zlorab in milijardnih obremenjevanj davkoplačevalcev, je seveda manjše zlo vse prodati. Zavedati pa se moramo, da se tudi potem, ko bo vse glavno državno premoženje v tujih rokah, zgodba za plenilske naveze ne bo končala. Ostali bodo državni in javni sistemi vojske, zdravstva, javnih naročil. S tem sistemom zlorab se je treba spopasti sistematično in odprto, ali pa si obstojen na siromašenje in brezperspektivnost.
Malo si jih upa odkrito govoriti o tem, kaj šele zahtevati dosledno izvedbo postopkov, ki bi presekali to stanje. To tudi ni čudno, saj tisti, ki imajo denar, vpliv in nimajo moralnih zadržkov, lahko kogar koli v nekaj tednih medijsko onemogočijo, uničijo. To sem dobro občutil tudi sam, na lastni koži, ob popolnem medijsko-političnem linču, ki se mi je zgodil, ko smo kot druga najmočnejša stranka v državi začeli izvajati ambiciozen program, čigar avtorji na gospodarskem, finančnem in razvojnem področju so v največji meri izhajali iz Civilne iniciative za Slovenijo. S tem programom smo šli v odkrit spopad z omrežji iz ozadja, ki so že plenila Slovenijo in se pripravljale na nove projekte. 
Ste lahko bolj konkretni?
Naj navedem primer dveh največjih slovenskih bank, NLB in NKBM. V poglavju B, točka 10 v sporazumu o sodelovanju LDS in SLS  v vladi Republike Slovenije, ki sva ga z dr. Drnovškom podpisala 18. februarja 1997, smo o postopkih, ki bodo razkrili celotno stanje in preprečili nadaljnje zlorabe in oškodovanja med drugim napisali napisali, da bo vlada naredila vse, kar je potrebno za »čimprejšnji zaključek sanacijskega postopka NLB in NKBM po revidiranem zaključnem računu za leto 1996 in opravljenih revizijah po vseh podružnicah oziroma ekspoziturah doma in v tujini in drugih kapitalsko povezanih družbah v tujini. /.../ Revizijski postopki se izvedejo ne glede na lastniški delež. V primerih, da je delež banke v kapitalsko povezanih družbah v tujini manjšinski, bodo pristojna ministrstva po uradni poti zahtevala izvedbo revizije...«  
Kljub vsem našim prizadevanjem seveda do realizacije te točke ni prišlo, saj so LDS, oziroma njeni botri to preprečili. Skoraj dvajset let pozneje, v začetku leta 2016, je v oddaji Tarča na TV Slovenija nekdanja nadzornica NLB Mariane Okland, ko je govorila o aktualni zamenjavi predsednika uprave Medje, o pritiskih politike in interesnih skupin na banke med drugim dejala: »To je morda res zapuščina iz časa za železno zaveso, toda v ozadju delujejo različne skupine, ki skrbijo za svoje interese, ne za interese banke. Vajene so dobiti, kar hočejo, svoje medije izkoriščajo za blatenje nasprotnikov. Želijo nadzirati podjetja, prikrivati nezakonitosti, ali ohraniti nadzor nad podjetji, ki bi morala prestrukturirana preiti v roke vlagateljev.« Rešitev nekdanja nadzornica NLB vidi v transparentnosti poslovanja in z »resnično neodvisnimi revizorji in nadzorniki, ki se bodo lahko postavili po robu lastnikom brez strahu, da bi jih zamenjali. Čas je, da se Slovenija znebi okov železne zavese, in da tu posije sonce«. Kdo je gospa Økland? Marianne Økland je bila članica nadzornega sveta NLB do leta 2013, ko so jo ob zamenjavi nadzorneg sveta odstavili. Ima veliko mednarodnih izkušenj, delovala je že na Islandiji, v Sloveniji, v Indiji in v Veliki Britaniji. Na Islandiji, ki velja za državo, ki je finančno krizo obvladala najbolje, je pomagala sanirati banke in bančno luknjo. Danes je javni dolg Islandije manjši kot v Sloveniji, glavni krivci za podeljevanje slabih kreditov pa so v zaporu. 
Če bi nam pred dvajsetimi leti uspelo izpeljati program v zvezi z bankami, vključen v točko 10 poglavja B koalicijske pogodbe, gospe Okladnovi, ki si je upala pogumno povedati, kakšno je stanje, ne bi bilo treba ugotavljati tega poraznega stanja, ker bi bilo stanje zagotovo povsem drugačno. Tisti, ki bi jih takratni celoviti revizijski in drugi postopki razgalili kot odgovorne za škodljivo delovanje in oškodovanja, danes pa ponovno zasedajo visoke bančne pozicije, pa bi se z bankami ukvarjali le še na sodiščih ali v zaporih. Ker  tega nismo uspeli, še več – ker nas pri tem ni podprl skoraj nihče – imamo danes enako ali še slabše stanje. Vmes pa je bilo izvedenih nekaj sanacij,ki so davkoplačevalce stale preko 5 milijard evrov, zaradi neustrenega delovanja bančnega sistema so zašla v težave ali propadla mnoga podjetja s povsem konkurenčnimi produkti,... 
Verjetno bo za to, kar želimo z našimi pogovori predstaviti slovenski javnosti, tak način pojasnevanja vašega delovanja nekoliko neoptimalen.
Morda. Če tudi vas ne zanima, kaj so razlogi, da se upravičena upanja in pričakovanja večine ljudi ob osamosvojitvi niso uresničila ali so se uresničila le v majhnem delu, čeprav smo imeli za to vse pogoje, potem lahko to in naslednja vprašanja izpustimo in se na dolgo in široko pogovarjamo, kdaj je kdo koga med pomladnimi strankami lepo in kdaj grdo pogledal, ali govorimo o tem, ali bi bilo za Slovenijo bolje, če se največja stranka na desnosredinskem polu imenuje SDS ali SLS+SKD.
Ni bilo tako mišljeno. Seveda želimo predstaviti vaš pogled na vsa vprašanja tistega časa.
Vesel sem za to priložnost.
Leta 1996 ste vstopili v veliko koalicijo z Drnovškom. Takrat ste bili deležni ostrih kritik in obračunavanja. Bi danes ponovili vstop v takšno vlado?  
V veliko koalicijo z Drnovškovo LDS smo šli po tem, ko nam je kljub vsem prizadevanjem zmanjkal en glas za oblikovanje koalicije pomladnih strank. Moja napaka je bila, da sem pred tem izjavil, da v tako koalicijo ne bomo šli. Te izjave ne bi smel dati. Vstopa v veliko koalicijo, ki sva jo z dr. Drnovškom naredila kot predsednika dveh strank z največjo podporo volivcev, pa z državotvornega zornega kota ne jemljem kot napako, z vidika zgolj interesa SLS pa seveda ni bila koristna.
Ali bi ponovil vstop v takšno vlado? Če bi vnaprej vedel, da bomo ob pričakovanih nasprotovanjih s strani LDS deležni tudi tako neprizanesljivega odnosa programsko sorodnih strank in nepodpore tudi pri strateško najpomembnejših vprašanjih za prihodnost Slovenije, se za to verjetno ne bi več odločil.
Zanimivo, da ste posebej ponosni na omejevanje tujih naložb, kar nekateri vidijo kot enega od glavnih krivcev, ki so omogočili razvoj pajdaškega kapitalizma (prepletenosti gospodarstva in politike) v Sloveniji.
Nismo se zavzemali za omejevanje tujih naložb in privatizacije državnega premoženja, kar je jasno navedeno tudi v koalicijski pogodbi iz leta 1997. Zavzemali smo se za vzpostavitev takih pogojev, od prostorskih, administrativnih in drugih, da bo Slovenija atraktivna za tuje naložbe. Bili pa smo proti razprodaji strateško pomembnega dela slovenskega gospodarstva. Pajdaški kapitalizem pa se je v Sloveniji razvil in deluje, ker se ni vzpostavilo sistema, ki bi tako početje opredelil kot kriminal in ga sankcioniral. Namesto tega smo bili s strani udbomafije do temelja onemogočeni in diskreditirani ljudje, ki smo se proti takemu stanju in razvoju dogodkov borili. Ne govorim le zase, v mojem primeru so na listo za popoln odstrel dali celotno mojo ožjo ekipo, da bi tudi naši somišljeniki in drugi videli, kaj se ti zgodi, če ogrožaš interese »nedotakljivih«.
Sicer pa prodaja vsega, kar imaš, pomeni podobno, kot bi kmet prodal vse svoje njive in ob tem verjel, da mu bo bolje, če na teh njivah dela le kot delavec ali hlapec novemu gospodarju. Če so se na njivah zaredili škodljivci, jih je pač treba uničiti. To naredi dober gospodar.
V razmerah, v kakršne prihajamo, ko postajajo vse realnejši tudi scenariji odmiranja EU, zapiranja meja, … pa je ohranjanje oz. vzpostavljanje zdravih narodno-gospodarskih temeljev in ohranjanje oz. vzpostavljanje vzvodov pri oskrbi s hrano, vodo, energijo, ter obvladovanje vsaj dela finančnega sistema še toliko pomembnejše.
Katere so strateške naložbe?
Kot rečeno – vsaj tiste, ki ti tudi v primeru negativnega razvoja dogodkov omogočajo vsaj preživetje in osnovni razvoj. Ko daš vse od sebe in se prepustiš na milost in nemilost drugim, je prepozno ugotavljati, da se iz različnih razlogov vse več nakupov tvojega premoženja spreminja v sovražne prevzeme. Seveda pa ne gre za črno-belo sliko. Imamo dobre in slabe primere. In imamo marsikaj, kar v Sloveniji deluje dobro, tudi bolje kot drugje. Žal so to bolj izjeme, ki potrjujejo pravilo, da slab sistem ne more prinesti dobrih rezultatov. Ob vzpostavljanju nove države nismo uspeli vzpostaviti sistema, ki bi onemogočal uspešno delovanje plenilskih omrežij, s čemer bi vzpostavili prvi predpogoj, da bi sposobni in delovni ljudje pri nas v povprečju lahko uspevali podobno kot uspevajo v Avstriji, Nemčiji ali drugih uspešnih državah.
Kot bi se sprijaznili z ugotovitvijo, da za isto delo, kot pri nas, dobiš v Avstriji skoraj enkrat večje plačilo, čeprav gre za državo, ki je prav tako kot mi v EU, ima podobne naravne danosti in do druge svetovne vojne primerljiv zgodovinski razvoj. V knjigi »Zakaj narodi propadajo« svetovno priznana ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson predstavita primer mesta Nogales na meji med ZDA in Mehiko ob reki Rio Grande, ki je razdeljeno na pol – med ZDA in Mehiko. Čeprav imajo enake naravne danosti, iste prednike, … je ameriški del mnogo bolje razvit, ljudje so bolje izobraženi, imajo daljšo življenjsko dobo,… Kaj ugotavljata avtorja? Temeljna razlika je v dolgoletnem drugačnem razvoju in delovanju institucij države. V ZDA so sposobni lahko izkoristili priložnosti in so postali uspešni, nekateri zelo uspešni. Američan Bill Gates je postal eden najbogatejših zemljanov, tudi drugi pa imajo vsaj v osnovi podobno priložnost konkurirati in uspeti. V Mehiki je Carlos Slim tudi postal eden najbogatejših zemljanov, vendar na način, da je uporabljal denar za koruptiven vpliv na politiko in spodbujal odločitve, ki so v korist njemu in ne enakovredne vsem, namesto najsposobnejših uspevajo najposlušnejši… Zato ima ob njem kot bogatašu Mehika v mnogočem primerljivem okolju na milijone revežev. Slovenija je žal kljub drugačnim pričakovanjem velike večine ljudi ob osamosvojitvi krenila  v smeri Mehike, še posebno po letu 2000.

Slovenija in pika! (2.del)

Zakaj ste za predsednika izbrali Ivana Omana?
Ivan Oman je bil že v preteklosti aktiven kot družbeno angažiran kmet pri več različnih projektih. Ob pogovorih, kdo naj prevzame vodenje SKZ, se je med drugim omenjalo tudi g. Ivana Pučnika. Z Omanovim sprejetjem vodenja SKZ smo dobili odličnega predsednika in karizmatičnega voditelja, ki je pomembno zaznamoval vsa nadaljnja leta ne le čas intenzivnega organiziranja kmetov, ampak tudi celoten proces demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.

							 vir slike: wikipedia
Kako je prišlo do preimenovanja in izbire imena najstarejše in najuspešnejše predvojne, a hkrati tudi kontroverzne - Slovenske ljudske stranke?
Šlo je za zelo jasno vizijo, obenem pa čisto in iskreno željo, da ob večinsko kmečkem članstvu in programu, stranko nadgradimo v moderno ljudsko stranko, ki bo temeljila na vrednotah sorodnih evropskih strank, obenem pa ostala trdno zavezana zavzemanju za interese Slovenije in slovenstva. In v tej smeri smo se v naslednjih letih tudi razvijali.
Načelnik zgodovinske SLS Marko Kremžar naj bi se z Omanom dogovoril, da do tega ne bo prišlo. 
Tega ne vem, niti se ne spomnim nobenega pogovora na to temo. Možno pa je, da sta o tem res govorila in je bil morda to razlog, da je predsednik Ivan Oman na neki seji glavnega odbora SKZ zahteval takojšen sprejem sklepa, naj se SKZ nemudoma združi s SKD, ali pa bo zapustil stranko. Kolikor se spomnim, je od okoli osemdeset članov glavnega odbora stranke glasovalo za sklep pet ali šest članov. Razlog za tak rezultat je bil verjetno tudi v načinu oz. pogojevanju, ki ga članstvo ni pozitivno sprejelo.
Zgodovinska SLS se je kasneje združila s SKD in ne s SLS. Kako gledate na to? 
To se mi je zdelo dokaj logično, še posebno po Omanovem odhodu iz SKZ in vključitvi v SKD. Po združitvi SLS in SKD leta 2000 pa smo bili spet vsi združeni v SLS – SKD, oziroma kasneje SLS.
SKZ je pomagala pri ustanavljanju ostalih demokratičnih zvez.
Pomoč pri ustanavljanju novih zvez in strank v okoljih, kjer je bila SKZ že močna, številnih drugih pa še ni bilo, je bil gotovo eden od dokazov naše državotvorne drže. S pomočjo pri ustanavljanju novih strank na terenu, posebno SDZ in SKD, smo dokazali, da nam je šlo za stvar, za prelom s starim, za skupno zmago na volitvah. Tudi na pogrebu profesor Zagožna sem izpostavil njegovo državotvorno držo v tem, da je v času že dobro organizirane in močne SKZ aktivno pomagal pri ustanavljanju drugih strank, ki so nam kasneje sicer konkurirale na volitvah v Družbeno politični zbor skupščine RS, skupno pa smo kot Demos zmagali.
Demos so sestavljale po svetovnem nazoru zelo raznolike stranke. Je bila to prednost ali slabost?
To je bila po mojem mnenju prednost, ki je tehtnico prevesila na našo stran. Ob številnih razlikah smo se uspeli poenotiti o temeljnem programu in načinu delovanja – in uspeli.
SLS je zadnja pristopila k Demosu. Nekaj časa je bila na mizi ideja o koaliciji 4 + 1. Kaj se je takrat dogajalo? 
Da kot stranka želimo zmago skupaj z drugimi novimi strankami, smo več kot dokazali s tem, da smo nekatere, kot že rečeno, celo pomagali ustanavljati na terenu. SKZ je bila takrat med novimi demokratičnimi strankami najmočnejša in daleč najbolje organizirana. Predvsem nekateri mladi smo čutili željo posameznikov, posebno iz SDZ, ki so sebe videli kot voditelje, niso pa imeli ravno visoke podpore v javnosti, da nas naredijo za »humus, v katerem bodo uspevale njihove ideje«, kot se je nekoč poetično izrazil mislim da dr. Rupel. Mi pa nismo želeli biti zgolj »humus«, če smo dobro organizirani in imamo podporo ljudi, še najmanj pa »humus« pretežno bivšim komunistom. Želeli smo si zagotoviti enakopraven status, ki smo si ga nato sicer zagotovili, pa kasneje ob oblikovanju vlade tudi sami v precejšnji meri zapravili.
Ni torej šlo za vprašanje, ali naj gremo na volitve z drugimi strankami Demosa ali z ZSMS, kar se je posebno meni želelo kasneje večkrat očitati, ampak zgolj za vprašanje statusa v Demosu. Opcija, da bi šli na volitve z ZSMS namesto kot del Demosa, nikoli ni obstajala niti se ne spomnim nikogar, ki bi kdaj dal tak predlog. Je pa takrat, kolikor se spomnim, o sodelovanju z Demosom ali ZSMS tekla razprava pri močnih Zelenih Slovenije. Če bi prišlo do kakšne pretirane uniformiranosti Demosa in morebitne odločitve Zelenih za sodelovanje v ZSMS, bi se lahko stvari tudi glede zmage Demosa na volitvah odvile drugače.
Glede na volilni rezultat v Družbenopolitičnem zboru ste bili druga stranka Demosa, v vseh treh zborih skupaj pa ste imeli celo največ poslancev. Po drugi strani pa SKZ ni imela temu ustrezne zastopanosti v vladi. Kako to? 
Sam sem takrat postal vodja poslanske skupine SKZ kot daleč najmočnejše poslanske skupine znotraj Demosa. Za nekatere od nas je bilo zato precej neprijetno presenečenje, da starejši del vodstva SKZ, ki je bil nosilec pogovorov o oblikovanju vlade, očitno ni toliko zaupal mladim in drugim usposobljenim v lastnih vrstah, da bi predlagali za ministrska mesta lastne ljudi, čeprav verjamem, da so vse delali z največjo dobronamernostjo in smo tudi dejansko prišli do kakovostne kadrovske sestave prve slovenske vlade. Vsekakor pa velja, da je za notranjo stabilnost v strankah in zmagoviti koaliciji optimalno, če se rezultati na volitvah čim bolj izrazijo tudi v izvršilni oblasti.
Ste se videli v vlogi ministra za kmetijstvo?
Kot kandidat za to mesto sem se pojavil kasneje, ko je postalo jasno, da sicer spoštovanja vreden profesor Osterc ne namerava odločno poseči v zatečeno stanje in prakso na številnih področjih, naj navedem takrat izpostavljen primer neustrezne poslovne organiziranosti v kmetijstvu, zaradi česar  so slovenski kmetje ogromno izgubljali, kar se še do danes v glavnem ni izboljšalo, marsikje pa celo poslabšalo. Kot mlad kmetijski strokovnjak in direktor Kmetijske zadruge Idrija sem npr. poznal veliko škodo, ker kmetijske zadruge in preko njih kmetje ne nastopajo usklajeno. Kljub temu, da so zadruge imele mrežo preko 400 trgovin, so pretežno vsaka zase naročale repromaterial, v glavnem vsaka zadruga zase se je dogovarjala za prodajo pridelkov kmetov... To je bil čas, ko bi lahko zadružni sistem skupaj s takrat pričakovanim in kasneje vrnjenim 45% deležem premoženja v živilsko-predelovalni industriji, skupaj s hranilno-kreditnimi službami začel postajati najmočnejši slovenski poslovni sistem, ki bi povezoval in združeval vse od pridelave hrane preko predelave do potrošnikov. Torej – od njive do mize. Namesto tega je nastajal velik trgovski sistem Mercator, ki je danes hrvaški, zadružne trgovine pa so v pomembnem delu njegove franšize in franšize Tuša. Zapravljena je bila velika priložnost,  do danes je ostal neizkoriščen tudi potencial za tisoče stabilnih delovnih mest na podeželju. S primerjavo z avstrijsko študijo namreč lahko ugotovimo, da vsak odstotek povečanja samooskrbe s hrano poleg drugih pozitivnih učinkov prinaša tudi preko 800 novih delovnih mest. Za povečanje samooskrbe pa je učinkovita organiziranost pridelovalcev, predelovalcev in potrošnikov predpogoj.
Takrat je bil čas za postavljanje temeljev, kjer bi ob bolj pogumnem in vizionarskem pristopu nosilcev kmetijske politike zadružni sistem torej postal tudi večinski lastnih živilsko-predelovalne industrije, kot je to primer v mnogih uspešnih državah. Danes pa je žal veliko te industrije propadle, precej je bilo prodane, tudi zadružni del te industrije pa pretežno ne deluje usklajeno.
Bil sem med tistimi v SKZ, ki smo ocenjevali, da bi na tem področju morali narediti mnogo bolj odločne in ambiciozne korake, kot jih je naredila prva Demosova vlada in naš minister v njej. Seveda smo se zavedali, da organiziranost zadrug in kmetov ni stvar ministrstva. Po drugi strani pa je bilo jasno, kot je jasno danes, da brez ustreznih in sprejemljivih oblik stimulacije in pritiska ne bo prišlo do nujnih sprememb.
Kasneje se mi je večkrat očitalo, da sem skušal zamenjati dr. Osterca, v istem stavku pa se je navadno očitalo Slovenski kmečki zvezi, da ni naredila odločnih korakov, ki jih je obljubljala in jih je tudi članstvo upravičeno pričakovalo. Ti dve kritiki pač ne gresta skupaj, saj se neposredno izključujeta. Tudi današnje stanje na tem področju dokazuje, kako pomembno bi bilo že na začetku potegniti prave poteze, pri čemer pa še enkrat poudarjam, da ne dvomim v dobronamernost dr. Osterca in verjamem, da je bil iskreno prepričan, da ni čas za preveč korenite in odločne reze.
Vam je volilno telo zamerilo neustrezno zastopanost v vladi? 
Predvsem bi rekel, da so mnogi to težko razumeli. Seveda pa bi večja zastopanost, prepoznavnost in uspešnost pri izvajanju programa pomenila tudi boljše izhodišče za naprej.
Je bil prisoten šum v komunikaciji med starejšo in mlajšo generacijo v SKZ?
Nič bolj, kot so običajne razlike med starejšimi in mlajšimi. Mislim, da smo bili razen kakšne praske odlična kombinacija modrosti in izkušenosti starejših ter zagnanosti mladih.
Kako ocenjujete delovanje prve slovenske vlade?
Zelo pozitivno – predvsem zato, ker je odlično vodila glavni projekt, osamosvojitev Slovenije. Prelom s staro prakso in postavitev trdnih temeljev za dolgoročno stabilen in uspešen razvoj Slovenije kot nove samostojne demokratične države, ki ni zavezana niti jugoslovanskim tajnim uradnim listom, niti ni ujetnica udbaških in mafijskih navez, pa tej vladi in Demosu kot koaliciji žal ni uspel.
Katero različico privatizacije je takrat podpirala SKZ?
Spomnim se predvsem polemičnih razprav o različnih modelih. Vem, da je bilo tudi v sami SKZ nekaj različnih pogledov in velika podpora iskanju enotne rešitve. Z današnjimi izkušnjami lahko rečem, da je vsem predlaganim modelom manjkalo bistveno, to pa je vnaprejšnje zakonsko onemogočenje plenilskih navez, ki so bile dovolj močne, da so s svojimi povezavami med drugim dosegle sprejetje take zakonodaje, da na koncu večina njihovih škodljivih početij - od divjih privatizacij do milijardnih odlovov premoženja v tujino - sploh ne bo kaznivih ali pa bodo hitro zastarala.
Tudi kasneje, ko bi z uresničitvijo programa SLS, ki je bil v pomembnem delu vključen v koalicijsko pogodbo z LDS in aneks 1997, še lahko popravili veliko zamujenega iz časa takoj po osamosvojitvi, pomladna opcija ni zmogla niti državniške modrosti, niti enotnosti, niti poguma za to, da bi ta program vsaj javno podprla.
Zakaj se je Demos razpustil?
To je verjetno nadaljevanje iste zgodbe. Šlo je za odsotnost državniške modrosti ali za špekulacije posameznikov ali za oboje skupaj, v vsakem primeru z verjetno nepopravljivimi posledicami. Demos je bil prestreljen od zunaj in od znotraj. Prihajal je čas delitve premoženja, čas, da stare sile spet prevzamejo vajeti. Mlada država in njeno premoženje sta postala nezaščiten plen, lahka tarča »Udbo-mafije« po izrazoslovju iz istoimenske knjige Eda Ravnikarja iz  leta 1994. Ta knjiga je po mojem mnenju eno od obveznih čtiv za vsakega, ki hoče globinsko razumeti glavne vzroke za razvojno zaostajanje Slovenije.
nadaljevanje prispevka jutri ob približno istem času

Slovenija in pika!

Objavljam pogovor, ki je bil pripravljen za objavo v knjigi Slovenija in pika! avtorjev Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažiča. Skupaj z avtorji knjige smo ocenili, da tak način predstavitve pogledov na 25 let slovenske samostojnosti konceptualno odstopa od pogovorov z drugimi akteriji slovenske osamosvojitve, zato je v knjigi Slovenija in pika! objavljeno le kratko pojasnilo, ki ga objavljam kot uvod k neobjavljenemu pogovoru.
Spoštovani ustvarjalci knjige Zbornika pogovorov ob 25 letnici Slovenije,

vesel sem bil povabila, da tudi sam preko intervjuja predstavim svoje poglede na dogajanje v teh 25 letih. Po opravljenem pogovoru pa sem ugotovil, da koncept zbornika daje velik povdarek na medosebnih in medstrankarskih odnosih, kar predpostavlja tudi veliko opredeljevanja o ljudeh. Ker pa sem sam na svoji koži občutil, kako človeka lahko prizadene, če ti iz kakršnega koli razloga ob takih ocenah in sodbah naredijo krivico, sem se odločil, da se o ljudeh ne bom opredeljeval, če ne bo možnosti zares celovite predstavitve neke tematike, kar pa ob široki vsebini in omejenem obsegu  seveda ni možno. Po drugi strani pa osebno menim, da odnosi med posamezniki in strankami, ki so sicer pomembni in so pomembno vplivali na dogajanja v teh 25-ih letih, kljub temu ne predstvljajo bistva. Temeljno vprašanje oz. temeljni problem naših 25 let je po mojem mnenju ugrabitev Slovenije s strani vzporedne države, paradržave ali udbomafije, kakorkoli že to kdo imenuje. Ta pa je nadstrankarska, kot rak napada vse sfere družbe in ji zelo ustreza, če se vsi skupaj delamo, kot da je ni. O tem problemu in mojih izkušnjah bi z veseljem spregovoril. Spoštujem pa stališče ustvarjalcev knjige, da konceptualno v ta zbornik tak  pristop ne sodi. Svoje poglede na ta čas bom objavil na drug način, na svojem blogu, morda pa tudi v kakšnem nadaljevanju tega zbornika.
Mladim ustvarjalcem knjige čestitam za veliko opravljeno delo in želim veliko uspeha v uresničevanju prihodnjih ciljev.
Marjan Podobnik
Prvo demokratično politično gibanje v Socialistični republiki Sloveniji je nastajalo znotraj kmečkega stanu v krogu profesorja Franca Zagožna. Med študenti, ki so se zbirali okrog njega, ste bili tudi vi. Kako se spominjate snovanja Slovenske kmečke zveze? 
Profesor Zagožen se je poleg svoje profesure aktivno družbeno udejstvoval preko izjemno kritičnih in dobro utemeljenih člankov o negativnih posledicah socialistične agrarne politike. Bil je eden izmed redkih, ki je stopil v bran profesor Francetu Bučarju po znamenitem govoru v Strasbourgu, kjer je pozval k omejitvi financiranja tedanjega jugoslovanskega režima, zaradi česar je bil deležen pravega pogroma. Zagožen ga je odkrito in v celoti zagovarjal, podobno kot Ivan Oman.
Bilo je veliko zanosa, veliko pozitivne energije in bilo je prepričanje, da delamo nekaj dobrega, nekaj pomembnega. Začelo se je s problemsko konferenco o kmetijstvu, ki jo je 29. februarja 1988 v Žalcu organizirala ZSMS. Tam smo tekom konference ustanovili iniciativni odbor Zveze slovenske kmečke mladine, ki je nato vodil tudi vse aktivnosti za veliko zborovanje 12. maja 1988 v Unionski dvorani v Ljubljani, kjer smo ustanovili Slovensko kmečko zvezo in Zvezo slovenske kmečke mladine. Na volitvah je nato tudi Zveza slovenske kmečke mladine nastopila na listi Slovenske kmečke zveze.
Zakaj ste se odločili za politično udejstvovanje ravno v kmečkem gibanju?
Bil sem bivši študent prof. Franca Zagožna, tako kot Emil Erjavec in nekateri drugi. Izhajam iz kmečko-delavskega okolja na Cerkljanskem. Že od zgodnjih let sem čutil poklicanost pomagati kmetom in pol-kmetom, ki so se težko preživljali in ohranjali obdelano zemljo v teh zahtevnih pogojih cerkljanskih in tolminskih hribov. Z izkustvom iz mladinskega duhovnega gibanja Pot monsignorja Vinka Kobala, ki nas je vzgajal v odgovorne kristjane in državljane ter zavedne Slovence, sem se z zagnanostjo in samozavestno vključil v gibanje, ki je pripeljalo do ustanovitve prve povojne demokratične politične stranke v Sloveniji.
Kljub temu, da so bile politične stranke tedaj še prepovedane, je Milan Kučan že aprila 1988 (mesec pred ustanovnim zborom) na tajnem sestanku v Tacnu govoril o ustanavljanju kmečke stranke in njenega podmladka. Ste pobudniki Kmečke zveze to gibanje razumeli kot politično stranko?
To je bila de facto politična stranka. To se je vedelo. Zdi se mi prav smešno, da smo se leta in leta morali boriti za priznanje, da smo bili prva povojna politična stranka v Sloveniji. Nisem želel javno polemizirati z nekaterimi avtorji, ki so preko poudarjanja stanovskega značaja Slovenske kmečke zveze (SKZ), hote ali nehote skušali negirati politično dimenzijo tega dogodka. Temeljno vprašanje je, kaj so tam počeli denimo Janez Janša in drugi, ki niso bili kmetje, če je šlo samo za stanovsko zgodbo, ki se bori le za višje cene mleka in mesa. Bili smo politična organizacija s političnimi cilji in političnimi ambicijami že s tem, ko smo dali jasno vedeti, da želimo s političnimi sredstvi doseči naše zahteve. Če smo želeli delovati, smo se morali registrirati preko SZDL, kot vsi ostali, ki so se registrirali za nami. Ustanovitev strank je bila zakonsko omogočena šele konec leta 1989. 
Kdo je bil glavni pobudnik osnovanja Slovenske kmečke zveze?
Profesor Franc Zagožen. Študenti, bivši študenti, mladi kmetje in nekateri iz profesorskih vrst smo se zbirali okoli njega, ki je svojo vizijo predstavil tudi v nekaterih udarnih intervjujih, npr. »Bila je pšenica, zdaj raste plevel« in člankih, npr. za 57. številko Nove revije.
nadaljevanje bo objavljeno jutri ob istem času