Zdaj se predvaja
marjan.podobnik
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Slovenija in pika! (2.del)
Zakaj ste za predsednika izbrali Ivana Omana?
Ivan Oman je bil že v preteklosti aktiven kot družbeno angažiran kmet pri več različnih projektih. Ob pogovorih, kdo naj prevzame vodenje SKZ, se je med drugim omenjalo tudi g. Ivana Pučnika. Z Omanovim sprejetjem vodenja SKZ smo dobili odličnega predsednika in karizmatičnega voditelja, ki je pomembno zaznamoval vsa nadaljnja leta ne le čas intenzivnega organiziranja kmetov, ampak tudi celoten proces demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.

							 vir slike: wikipedia
Kako je prišlo do preimenovanja in izbire imena najstarejše in najuspešnejše predvojne, a hkrati tudi kontroverzne - Slovenske ljudske stranke?
Šlo je za zelo jasno vizijo, obenem pa čisto in iskreno željo, da ob večinsko kmečkem članstvu in programu, stranko nadgradimo v moderno ljudsko stranko, ki bo temeljila na vrednotah sorodnih evropskih strank, obenem pa ostala trdno zavezana zavzemanju za interese Slovenije in slovenstva. In v tej smeri smo se v naslednjih letih tudi razvijali.
Načelnik zgodovinske SLS Marko Kremžar naj bi se z Omanom dogovoril, da do tega ne bo prišlo. 
Tega ne vem, niti se ne spomnim nobenega pogovora na to temo. Možno pa je, da sta o tem res govorila in je bil morda to razlog, da je predsednik Ivan Oman na neki seji glavnega odbora SKZ zahteval takojšen sprejem sklepa, naj se SKZ nemudoma združi s SKD, ali pa bo zapustil stranko. Kolikor se spomnim, je od okoli osemdeset članov glavnega odbora stranke glasovalo za sklep pet ali šest članov. Razlog za tak rezultat je bil verjetno tudi v načinu oz. pogojevanju, ki ga članstvo ni pozitivno sprejelo.
Zgodovinska SLS se je kasneje združila s SKD in ne s SLS. Kako gledate na to? 
To se mi je zdelo dokaj logično, še posebno po Omanovem odhodu iz SKZ in vključitvi v SKD. Po združitvi SLS in SKD leta 2000 pa smo bili spet vsi združeni v SLS – SKD, oziroma kasneje SLS.
SKZ je pomagala pri ustanavljanju ostalih demokratičnih zvez.
Pomoč pri ustanavljanju novih zvez in strank v okoljih, kjer je bila SKZ že močna, številnih drugih pa še ni bilo, je bil gotovo eden od dokazov naše državotvorne drže. S pomočjo pri ustanavljanju novih strank na terenu, posebno SDZ in SKD, smo dokazali, da nam je šlo za stvar, za prelom s starim, za skupno zmago na volitvah. Tudi na pogrebu profesor Zagožna sem izpostavil njegovo državotvorno držo v tem, da je v času že dobro organizirane in močne SKZ aktivno pomagal pri ustanavljanju drugih strank, ki so nam kasneje sicer konkurirale na volitvah v Družbeno politični zbor skupščine RS, skupno pa smo kot Demos zmagali.
Demos so sestavljale po svetovnem nazoru zelo raznolike stranke. Je bila to prednost ali slabost?
To je bila po mojem mnenju prednost, ki je tehtnico prevesila na našo stran. Ob številnih razlikah smo se uspeli poenotiti o temeljnem programu in načinu delovanja – in uspeli.
SLS je zadnja pristopila k Demosu. Nekaj časa je bila na mizi ideja o koaliciji 4 + 1. Kaj se je takrat dogajalo? 
Da kot stranka želimo zmago skupaj z drugimi novimi strankami, smo več kot dokazali s tem, da smo nekatere, kot že rečeno, celo pomagali ustanavljati na terenu. SKZ je bila takrat med novimi demokratičnimi strankami najmočnejša in daleč najbolje organizirana. Predvsem nekateri mladi smo čutili željo posameznikov, posebno iz SDZ, ki so sebe videli kot voditelje, niso pa imeli ravno visoke podpore v javnosti, da nas naredijo za »humus, v katerem bodo uspevale njihove ideje«, kot se je nekoč poetično izrazil mislim da dr. Rupel. Mi pa nismo želeli biti zgolj »humus«, če smo dobro organizirani in imamo podporo ljudi, še najmanj pa »humus« pretežno bivšim komunistom. Želeli smo si zagotoviti enakopraven status, ki smo si ga nato sicer zagotovili, pa kasneje ob oblikovanju vlade tudi sami v precejšnji meri zapravili.
Ni torej šlo za vprašanje, ali naj gremo na volitve z drugimi strankami Demosa ali z ZSMS, kar se je posebno meni želelo kasneje večkrat očitati, ampak zgolj za vprašanje statusa v Demosu. Opcija, da bi šli na volitve z ZSMS namesto kot del Demosa, nikoli ni obstajala niti se ne spomnim nikogar, ki bi kdaj dal tak predlog. Je pa takrat, kolikor se spomnim, o sodelovanju z Demosom ali ZSMS tekla razprava pri močnih Zelenih Slovenije. Če bi prišlo do kakšne pretirane uniformiranosti Demosa in morebitne odločitve Zelenih za sodelovanje v ZSMS, bi se lahko stvari tudi glede zmage Demosa na volitvah odvile drugače.
Glede na volilni rezultat v Družbenopolitičnem zboru ste bili druga stranka Demosa, v vseh treh zborih skupaj pa ste imeli celo največ poslancev. Po drugi strani pa SKZ ni imela temu ustrezne zastopanosti v vladi. Kako to? 
Sam sem takrat postal vodja poslanske skupine SKZ kot daleč najmočnejše poslanske skupine znotraj Demosa. Za nekatere od nas je bilo zato precej neprijetno presenečenje, da starejši del vodstva SKZ, ki je bil nosilec pogovorov o oblikovanju vlade, očitno ni toliko zaupal mladim in drugim usposobljenim v lastnih vrstah, da bi predlagali za ministrska mesta lastne ljudi, čeprav verjamem, da so vse delali z največjo dobronamernostjo in smo tudi dejansko prišli do kakovostne kadrovske sestave prve slovenske vlade. Vsekakor pa velja, da je za notranjo stabilnost v strankah in zmagoviti koaliciji optimalno, če se rezultati na volitvah čim bolj izrazijo tudi v izvršilni oblasti.
Ste se videli v vlogi ministra za kmetijstvo?
Kot kandidat za to mesto sem se pojavil kasneje, ko je postalo jasno, da sicer spoštovanja vreden profesor Osterc ne namerava odločno poseči v zatečeno stanje in prakso na številnih področjih, naj navedem takrat izpostavljen primer neustrezne poslovne organiziranosti v kmetijstvu, zaradi česar  so slovenski kmetje ogromno izgubljali, kar se še do danes v glavnem ni izboljšalo, marsikje pa celo poslabšalo. Kot mlad kmetijski strokovnjak in direktor Kmetijske zadruge Idrija sem npr. poznal veliko škodo, ker kmetijske zadruge in preko njih kmetje ne nastopajo usklajeno. Kljub temu, da so zadruge imele mrežo preko 400 trgovin, so pretežno vsaka zase naročale repromaterial, v glavnem vsaka zadruga zase se je dogovarjala za prodajo pridelkov kmetov... To je bil čas, ko bi lahko zadružni sistem skupaj s takrat pričakovanim in kasneje vrnjenim 45% deležem premoženja v živilsko-predelovalni industriji, skupaj s hranilno-kreditnimi službami začel postajati najmočnejši slovenski poslovni sistem, ki bi povezoval in združeval vse od pridelave hrane preko predelave do potrošnikov. Torej – od njive do mize. Namesto tega je nastajal velik trgovski sistem Mercator, ki je danes hrvaški, zadružne trgovine pa so v pomembnem delu njegove franšize in franšize Tuša. Zapravljena je bila velika priložnost,  do danes je ostal neizkoriščen tudi potencial za tisoče stabilnih delovnih mest na podeželju. S primerjavo z avstrijsko študijo namreč lahko ugotovimo, da vsak odstotek povečanja samooskrbe s hrano poleg drugih pozitivnih učinkov prinaša tudi preko 800 novih delovnih mest. Za povečanje samooskrbe pa je učinkovita organiziranost pridelovalcev, predelovalcev in potrošnikov predpogoj.
Takrat je bil čas za postavljanje temeljev, kjer bi ob bolj pogumnem in vizionarskem pristopu nosilcev kmetijske politike zadružni sistem torej postal tudi večinski lastnih živilsko-predelovalne industrije, kot je to primer v mnogih uspešnih državah. Danes pa je žal veliko te industrije propadle, precej je bilo prodane, tudi zadružni del te industrije pa pretežno ne deluje usklajeno.
Bil sem med tistimi v SKZ, ki smo ocenjevali, da bi na tem področju morali narediti mnogo bolj odločne in ambiciozne korake, kot jih je naredila prva Demosova vlada in naš minister v njej. Seveda smo se zavedali, da organiziranost zadrug in kmetov ni stvar ministrstva. Po drugi strani pa je bilo jasno, kot je jasno danes, da brez ustreznih in sprejemljivih oblik stimulacije in pritiska ne bo prišlo do nujnih sprememb.
Kasneje se mi je večkrat očitalo, da sem skušal zamenjati dr. Osterca, v istem stavku pa se je navadno očitalo Slovenski kmečki zvezi, da ni naredila odločnih korakov, ki jih je obljubljala in jih je tudi članstvo upravičeno pričakovalo. Ti dve kritiki pač ne gresta skupaj, saj se neposredno izključujeta. Tudi današnje stanje na tem področju dokazuje, kako pomembno bi bilo že na začetku potegniti prave poteze, pri čemer pa še enkrat poudarjam, da ne dvomim v dobronamernost dr. Osterca in verjamem, da je bil iskreno prepričan, da ni čas za preveč korenite in odločne reze.
Vam je volilno telo zamerilo neustrezno zastopanost v vladi? 
Predvsem bi rekel, da so mnogi to težko razumeli. Seveda pa bi večja zastopanost, prepoznavnost in uspešnost pri izvajanju programa pomenila tudi boljše izhodišče za naprej.
Je bil prisoten šum v komunikaciji med starejšo in mlajšo generacijo v SKZ?
Nič bolj, kot so običajne razlike med starejšimi in mlajšimi. Mislim, da smo bili razen kakšne praske odlična kombinacija modrosti in izkušenosti starejših ter zagnanosti mladih.
Kako ocenjujete delovanje prve slovenske vlade?
Zelo pozitivno – predvsem zato, ker je odlično vodila glavni projekt, osamosvojitev Slovenije. Prelom s staro prakso in postavitev trdnih temeljev za dolgoročno stabilen in uspešen razvoj Slovenije kot nove samostojne demokratične države, ki ni zavezana niti jugoslovanskim tajnim uradnim listom, niti ni ujetnica udbaških in mafijskih navez, pa tej vladi in Demosu kot koaliciji žal ni uspel.
Katero različico privatizacije je takrat podpirala SKZ?
Spomnim se predvsem polemičnih razprav o različnih modelih. Vem, da je bilo tudi v sami SKZ nekaj različnih pogledov in velika podpora iskanju enotne rešitve. Z današnjimi izkušnjami lahko rečem, da je vsem predlaganim modelom manjkalo bistveno, to pa je vnaprejšnje zakonsko onemogočenje plenilskih navez, ki so bile dovolj močne, da so s svojimi povezavami med drugim dosegle sprejetje take zakonodaje, da na koncu večina njihovih škodljivih početij - od divjih privatizacij do milijardnih odlovov premoženja v tujino - sploh ne bo kaznivih ali pa bodo hitro zastarala.
Tudi kasneje, ko bi z uresničitvijo programa SLS, ki je bil v pomembnem delu vključen v koalicijsko pogodbo z LDS in aneks 1997, še lahko popravili veliko zamujenega iz časa takoj po osamosvojitvi, pomladna opcija ni zmogla niti državniške modrosti, niti enotnosti, niti poguma za to, da bi ta program vsaj javno podprla.
Zakaj se je Demos razpustil?
To je verjetno nadaljevanje iste zgodbe. Šlo je za odsotnost državniške modrosti ali za špekulacije posameznikov ali za oboje skupaj, v vsakem primeru z verjetno nepopravljivimi posledicami. Demos je bil prestreljen od zunaj in od znotraj. Prihajal je čas delitve premoženja, čas, da stare sile spet prevzamejo vajeti. Mlada država in njeno premoženje sta postala nezaščiten plen, lahka tarča »Udbo-mafije« po izrazoslovju iz istoimenske knjige Eda Ravnikarja iz  leta 1994. Ta knjiga je po mojem mnenju eno od obveznih čtiv za vsakega, ki hoče globinsko razumeti glavne vzroke za razvojno zaostajanje Slovenije.
nadaljevanje prispevka jutri ob približno istem času
Slike članka
Zadnje objave
Zgodba o ukradenem Audiju, piščančji farmi, dr. Janezu Drnovšku in Beogradu!
Izjava ob izključitvi iz SLS
Odgovor na obtožbe, s katerimi vodstvo SLS utemeljuje zahtevo za mojo izključitev iz SLS
V torek, 26. 7. ob 23.10 v PRIČEVALCIH na TVS1 o vzporedni državi
Slovenija in pika! (6.del)
Najbolj obiskano
1
Izjava ob izključitvi iz SLS
2
Slovenija in pika! (4.del)
3
Slovenija in pika! (5.del)
4
Odgovor na obtožbe, s katerimi vodstvo SLS utemeljuje zahtevo za mojo izključitev iz SLS
5
Slovenija in pika!